Kako pravočasno prevzeti ter dolgoročno uspešno voditi družinski posel? 3. del

Večina staršev si predstavlja, da bodo potomci družinski posel prevzeli šele, ko se bodo sami upokojili. Na ta način »prenos« tudi izvedejo. Pri tem pozabijo, da je velika razlika med formalnim prevzemom dejavnosti in dejanskim prevzemom odgovornosti, zato se samo po sebi postavlja vprašanje, kakšen prenos je bil/bo dejansko izveden?

Voditi podjetje pod nadzorom in navodili staršev je bistveno drugače, kot ga voditi samostojno! Po eni strani manj obvezujoče, po drugi pa si večina motiviranih naslednikov iskreno želi prevzeti odgovornost ter postaviti lastno vizijo in strategijo uspeha. 

Kako naj starši pristopijo, da se zagotovi dolgoročno uspešno poslovanje?

Ključni razlog, da se prenos odgovornosti ne zgodi, ali pa zgolj delno je v tem, da je starše strah, da bi nasledniki »zavozili«. Strah je logičen, ampak, če se prenos odgovornosti na naslednike ne zgodi, je strah staršev tudi upravičen, ker niso naredili svoje ključne naloge.

Torej je to začaran krog. Starše je preveč strah, da bi popolnoma spustili vajeti iz rok, posledično pa potomci dejansko niso sposobni samostojno voditi družinski posel. Ključnega pomena je, da se imajo nasledniki možnost izkazati in tudi narediti kakšno napako, saj se le na teh, lastnih izkušnjah, vsakdo največ nauči. Kako pa smo se naučili starši? 

Lahko komurkoli v »bučo« preprosto vlijemo svoje izkušnje?

Če bi bilo to res, potem se nobenemu otroku ne bi bilo potrebno učiti hoditi, govoriti, pisati… Saj smo se vendar že starši naučili, »pa jim bomo ja znali povedali, kako se to naredi«.

Ampak podjetniške izkušnje pa pač lahko prenesemo kar tako, da nekomu preprosto povemo, kaj je prav in kaj nima smisla početi, ker smo to že sami izkusili? 

Ter absolutno nujno je kontrolirati, kaj naši (odrasli) potomci počnejo, jih ves čas usmerjati na vsakem koraku, jim omogočiti, da se izognejo…, ker smo jih seveda tudi »pri 20. letih na zabavo peljali za roko« in ves čas budno pazili, da ne bi pili, kadili, bog ne daj še kaj hujšega…

Saj res, ni bilo čisto tako.  Doma smo trepetali in upali, da se to ne bo zgodilo… Ampak zanimivo, tudi kljub vsej tej naši silni vnemi in kontroli, so hočeš nočeš pridobili (vse) slabe izkušnje, ki smo jih izkusili tudi starši… In naši starši ter stari starši. 

V sredo vam bom zaupal zgodbo, kako je oče pravilno usmeril hčer in sina, da sta prevzela odgovornost, ustvarila lastno vizijo razvoja podjetja in zakaj je to tako zelo pomembno.